Evropski poslanec dr. Vladimir Prebilič je ob odprtju plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta opozoril na nesprejemljivo pridržanje turškega komika in umetnika Deniza Göktaşa, ki so ga turške oblasti pridržale ob njegovi vrnitvi v Istanbul.

»Satira ni zločin. Država, ki se boji satire, ima resen problem,« je ob tem poudaril Prebilič.

Pridržanje zaradi politične satire

Göktaşev primer je povezan z njegovo stand-up predstavo »Ölü Deniz« oziroma »Dead Sea«, ki je bila objavljena na spletu in je v kratkem času dosegla veliko pozornost javnosti. Po poročanju tujih medijev so se po objavi predstave po družbenih omrežjih hitro razširili izseki, ki so sprožili številne prijave in odzive dela javnosti.

Turške oblasti naj bi primer obravnavale zaradi očitkov o žalitvi verskih vrednot, pozneje pa tudi zaradi domnevne žalitve predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.

Znak širše sistemske krize

Prebilič je v Evropskem parlamentu opozoril, da Göktaşev primer ni osamljen incident, temveč še en zaskrbljujoč znak naraščajočega avtoritarizma v Turčiji.

Preganjanje umetnikov, novinarjev, aktivistov, opozicijskih politikov in državljanov zaradi besed, šal ali političnih stališč je po njegovih besedah v tej državi že zdavnaj preseglo raven posameznih primerov. Gre za sistemski pritisk na svobodo govora in za represijo nad vsemi, ki se ne uklanjajo obstoječemu režimu.

»Kot Evropski parlament ne smemo odvrniti pogleda, ko se temeljne svoboščine sistematično razgrajujejo tik pred našimi vrati,« je poudaril.

Pravosodje kot orodje političnega pritiska

Prebilič je ob tem izpostavil, da se v Turčiji pravosodni sistem vse pogosteje uporablja kot orodje političnega pritiska. Od politično motiviranih postopkov proti istanbulskemu županu Ekremu İmamoğluju in Osmanu Kavali do pritiskov na novinarje, aktiviste, umetnike in druge kritične glasove je jasno, da se prostor svobode govora v Turčiji nevarno krči.

Primer Deniza Göktaşa zato odpira širše vprašanje razmerja med oblastjo, umetnostjo in svobodo izražanja. Politična satira je v demokratičnih družbah eden od načinov javne kritike oblasti. Ko pa država začne kazensko preganjati humor, kritiko in neprijetna vprašanja, to ni več vprašanje posamezne predstave ali posameznega umetnika, temveč vprašanje stanja demokracije.

Svoboda izražanja ni privilegij oblasti naklonjenih

Prebilič je opozoril, da svoboda izražanja ni privilegij oblasti naklonjenih posameznikov, temveč temeljna demokratična pravica. Njena prava vrednost se pokaže prav takrat, ko ščiti kritiko oblasti, politično satiro in glasove, ki so za oblast neprijetni.

Evropska unija mora takšne primere obravnavati resno, saj se sistematično razgrajevanje temeljnih svoboščin dogaja v neposredni evropski soseščini.