V Odboru Evropskega parlamenta za regionalni razvoj (REGI) sem opozoril, da podnebne spremembe niso več oddaljeno opozorilo, temveč realnost, ki jo Evropa že živi. Posledice so vidne v vročinskih valovih, požarih, sušah in vremenskih ekstremih, ki vse močneje vplivajo na ljudi, lokalne skupnosti in evropske regije.

Danes smo v vojni, nedvomno. Vendar to ni vojna med nami in nekom drugim. Je med nami in naravo.

Zato se evropska razprava ne sme ustaviti pri sanaciji škode. Več moramo narediti pri preprečevanju vzrokov in pri zaščiti ljudi pred posledicami, ki so že tukaj.

Nehajmo obremenjevati okolje

Preprečevanje ne pomeni samo velikih infrastrukturnih vlaganj v vodne sisteme in druge prilagoditvene ukrepe, čeprav so ti pomembni. Ključno je, da zmanjšamo pritisk na okolje.

Nehajmo obremenjevati okolje, ker se okolje odziva na nas.

Temperaturam 40 ali 45 stopinj se ne moremo zgolj prilagajati. Ukvarjati se moramo z vzroki: zmanjšati pritisk na okolje in nehati ravnati, kot da narava nima meja.

Zato razgradnja Evropskega zelenega dogovora ali umikanje podnebnih politik ne more biti odgovor. Odgovor mora biti ravno nasproten: bolj resno ukvarjanje z razlogi, zaradi katerih so posledice vsako leto težje.

Hvala tistim, ki prvi pridejo na pomoč

Ob tem se iskreno zahvaljujem gasilcem, reševalcem in vsem ostalim službam, ki ljudi varujejo takrat, ko jih najbolj potrebujemo.

Požari, poplave, suše in drugi vremenski ekstremi niso več izjemni dogodki, ki se zgodijo nekje daleč stran. Vse pogosteje postajajo del vsakdana evropskih regij. Zato morajo biti gasilci, reševalci in civilna zaščita ustrezno opremljeni, usposobljeni in vključeni v evropski odziv na podnebne krize.

Potrebujemo reševanje 2.0

Sanacija posledic vročine je en vidik varnosti, še bolj pomembna pa je zaščita ljudi. Da, ta je možna tudi pred požari, poplavami in sušami.

To lahko dosežemo z vlaganjem v močnejšo civilno zaščito: v opremo, usposabljanja, boljše sisteme zgodnjega opozarjanja, urejanje vodotokov, protipožarne pasove, obnovo poškodovane infrastrukture in skupne evropske ekipe, ki lahko ob omenjenih pojavih skupaj preprečijo najhujše.

To je tisto, kar razumem kot »reševanje 2.0«: bolj usklajen, hitrejši in bolj praktičen evropski odziv na krize, ki so že tukaj.

Vlagati moramo v ljudi, ki nas varujejo

Evropsko varnost prepogosto razumemo predvsem skozi vojaške izdatke. Ob razpravah o tankih, bombah in orožju moramo enako resno govoriti tudi o civilni zaščiti.

Vlagati moramo v gasilce, reševalne službe, civilno zaščito in vse tiste, ki nas dan za dnem ščitijo.

Za evropske regije to pomeni večjo pripravljenost na vročinske valove, boljšo zaščito pred požari in poplavami, hitrejšo pomoč ob naravnih nesrečah ter obnovo infrastrukture, ki jo ekstremni vremenski pojavi vse pogosteje poškodujejo.

Čas je, da priznamo napake

Skrajni čas je, da priznamo, da nekaj delamo narobe, in poskusimo spremeniti svoje vedenje. Če tega ne bomo spremenili, nam nič ne bo pomagalo.

Podnebne spremembe zahtevajo manj izgovorov in več konkretnega ukrepanja: manj obremenjevanja okolja, več preventive, močnejšo civilno zaščito in evropski odziv, ki bo ljudem pomagal pravočasno, ne šele takrat, ko je škoda že narejena.