Odprta datoteka, prazen bel list, utripajoč znak in prsti na tipkovnici … Misli begajo sem ter tja in iščejo motiv, poudarek, vezno misel, ki naj bo sporočilo nocojšnjega govora. Ko se zdi, da ni prave ideje, prav pride vse. No, tokrat starejša hči. Takole, mimogrede, morda celo brez kakšnega cilja, najstnico – in te so znane kot kritične, kot tiste, ki vidijo stvari drugače on nas, navadnih smrtnikov in povprečnežev – povprašam, kaj je prva asociacija na besedo kultura. Odgovor me preseneti s svojo enostavnostjo: vedenje, obnašanje do drugega! Priznam, da sem ostal brez komentarja. To se mi pri najstnici velikokrat zgodi, saj nikoli, če kaj rečeš ali pa tudi, ko ne rečeš nič, ne rečeš tiste prave besede ali tistega, kar bi moral oziroma se od tebe pričakuje … 

Ampak vseeno. Po premisleku – sporočilo ni tako nepomembno ali nesmiselno. Kultura zaobjame tudi naše vedenje, naše obnašanje, to pa izjemno vpliva na medsebojne odnose. In ker smo ljudje socialna bitja, nam je medsebojna interakcija prav tako pomembna kot hrana in voda. Brez nje nismo ljudje v pravem pomenu besede. Kakšna je ta, pa nepovratno vpliva na naše počutje, naš način življenja in sobivanje celotne skupnosti. Zdi se, da takšne samoumevne razlage sploh niso potrebne, saj so vsem razumljive in niso nič novega, a sam tega mnenja žal ne morem deliti. Res je, da je to samoumevno, da vsi vemo, kako naj bi delovali v medsebojnih obnosnih, a če je temu tako, zakaj je človeška zgodovina polna vojn, medsebojnega uničevanja, poniževanja, mučenja, nerazumevanja, maščevanja, v skrajnih primerih medsebojnega iztrebljanja?

In spet kdo zamahne z roko: pa saj to se dogaja samo v nekultiviranih in barbarskih družbah. Pri nas pa je to stvar preteklosti. A žal tudi v takšnem razmišljanju zeva velika razlika med teorijo in realnostjo. Vojne se danes bojuje tudi v civilizirani Evropi. Priče smo pobijanja – tudi otrok, žena in starejših, ki bi se jim vojna morala izogniti, a so postali tarča vojnega nasilja. Da je vse še bistveno bolj tragično, mednarodna skupnost molči, ko to ne bi smela. 

Prav, ampak mi Slovenke in Slovenci smo drugačni, spet nadaljuje tretji. Mi nikomur nič nočemo. Večina bi se nas lahko s takšno trditvijo strinjala, a mi razmišljanje ne da miru. Smo res tako dobri, morda celo vzorni? Drži, da smo v veliki večini odkrito nenasilna družba, a tudi prikrito je del našega življenja. Neaktivnost in neobsojanje preštevilnih dejanj v družbi nam tudi ne more biti v ponos. In konec koncev tudi to, kako se vedemo v svojih mikro okoljih. Odgovor na to vprašanje prepuščam vam, a meni se zdi, da je povsod kar nekaj prostora za izboljšanje. Vse preveč je nestrpnosti, ki se je popolnoma spoprijateljila s populizmom najslabše vrste. Čustva ljudi se zlorabljajo za delitve in ne združevanje in povezovanje, družba je prežeta z individualizmom in gonjo za uspehom. Ta pa se dosega v številnih primerih tudi na škodo drugega. Zdi se, da so na razpolago vsa sredstva. Družbo, ki naj bi bila skupnost medsebojnega spoštovanja, pomoči, razumevanja in iskanja tistega, kar nas povezuje, vztrajno in brez milosti demontiramo.

In kdaj postanemo kulturni? Kdaj postanemo dostojanstveni, strpni, spoštljivi in dobri, v tistem najbolj iskrenem in pozitivnem pomenu? Pogledi na to so najbrž različni, a sam menim, da se odgovor skriva v drugem pomenu kulture – v znanju, umetnosti, različnih oblikah umetniškega izražanja, nenehnem izobraževanju in iskanju odgovorov na zahtevna vprašanja. Ste kdaj videli ljudi noreti med slikami v različnih galerijah? Zakaj se večina nas kulturno obnaša ob obisku gledališča, opere, muzejev in drugih hramov kulture? Morda zato, ker nas vsebina presune. Se nas dotakne. Nam nekaj sporoča. Nam odpira nova obzorja in nam polni dušo. Lahko nas tudi naredi majhne in skromne ob občudovanju načinov izražanja velikih umetnikov. Da. Kultura nas pomiri, v nas vzbudi razmišljanja in spreminja odnos do vsega in vseh. Nedolgo nazaj, v času največje gospodarske krize v Evropi, so sociologi opozarjali prav to: človek postane boljši, bolj ustvarjalen prav ob kulturi. Države, ki so to razumele in izdatno vlagale v kulturo, so bile skoraj imune za krizo in iz nje izšle še boljše, v vseh pomenih. 

V primeru slovenskega naroda pa je bila kultura tudi sredstvo narodnega preživetja. Naši narodni buditelji so se tega še kako zavedali in vsak na svoj način ustvarjali imenitne kulturne presežke ter prepričevali tako Slovenke in Slovence ter predstavnike večjih narodov, da zmoremo, znamo in želimo ustvarjati v svojem jeziku in s pomočjo kulturnih značilnostih naroda. Zavedanje tega dejstva je pripomoglo, da v evropskem prostoru slovenski narod edini praznuje kulturni praznik ter se pokloni največjemu mojstru slovenske lirike – Francetu Prešernu. Ta je bil bistveno več kot izjemen pesnik, bil je goreč domoljub, velik vizionar in predvsem človek. Klical je k medsebojnemu spoštovanju, prijateljstvu med narodi in strpnosti. Poskrbel je, da je slovenska himna postala večno aktualna in vzor vsem drugim narodom.

Spoštovane in spoštovani, Joan Baez je zapisala naslednjo misel: “Ne moreš izbirati, kako boš umrl. Niti kdaj. Lahko pa se odločiš, kako boš živel.” Zakaj ne bi živeli kulturno? Torej spoštljivo drug do drugega, v iskanju dobrega in ne slabega, v poudarjanju tistega, kar nas povezuje in ne tistega, kar bi nas nemara ločevalo, v gojenju prijateljstva in ne sovraštva. In pozor: vsak lahko k temu prispeva. Samo odločiti se je treba in napraviti prvi korak. Prvemu naj sledijo še vsi drugi in s tem bomo nehote ustvarili okolje, ko bo Slovenija dom vsem nam in kjer bo dobrota imela domovinsko pravico. 

Iskrene čestitke ob državnem prazniku!