“V zadnjih mesecih smo v Evropski uniji priča vse glasnejšim pozivom k povečanju obrambnih izdatkov. Pobude, kot je ReArm Europe, ki jo je predstavila Evropska komisija, predvidevajo znatno povečanje obrambnih proračunov držav članic. Takšni načrti vzbujajo pomisleke glede njihove utemeljenosti in posledic za druge ključne politike EU. Prav tako pa pošiljajo napačno sporočilo Evropske unije, ki je bila zgrajena in utemeljena na miru. Že vseskozi opozarjam, da zastraševalna retorika vodilnih odločevalk in odločevalcev ustvarja občutek, kot da je vojna neizogibna, praktično pred vrati, kar lahko vodi v nepotrebno negotovost med prebivalstvom, ogroža gospodarsko rast … Sam ne pristajam na nenehno poudarjanje skorajšnjega ruskega napada in poimenovanja Rusije s sovražnikom EU. Vsekakor bi morali večjo vlogo imeti stroka in obveščevalne službe, politika pa bi morala s hladno glavo in preudarnimi odločitvami delovati predvsem pomirjevalno. Pri tem ne morem mimo vsaj bežne omembe koncepta doktrine šoka Naomi Klein. Danes doživljamo točno to, da tako vlade kot vrh EU izkoriščajo krizne situacije (konkretno vojaške spopade v evropski soseščini) za uvajanje radikalnih reform, ki jih v običajnih okoliščinah prebivalstvo ne bi podprlo. Tako v teoriji kot tudi v našem vsakdanu vidimo, da imajo ambicije vodilnih v EU za cilj izgradnjo robustnega vojaškega industrijskega kompleksa, ki ima po ocenah ekonomistov najnižjo stopnjo dodane vrednosti. To bo razvojni zaostanek EU v primerjavi z LR Kitajsko in ZDA še povečalo.”

“Namesto v orožje moramo vlagati v znanost in sodobne tehnologije ter tako ustvarjati visoko dodano vrednost ter odporno in robustno gospodarstvo – tudi na obrobju. V luči teh dejstev je jasno, da preusmerjanje kohezijskih sredstev v obrambo ni le napačna, ampak tudi škodljiva poteza, ki bi lahko imela dolgoročne negativne posledice za razvoj manj razvitih regij v EU. Zato se moramo vprašati – kakšno Evropo želimo (o)hraniti? Evropo, ki zamuja priložnost za povezovanje in razvoj, medtem ko se utaplja v novih vojaških kompleksih, ali Evropo, ki investira v ljudi, znanje in skupnost? Če vlagamo v kohezijo, vlagamo v skupnost. Povezano, solidarno in odporno evropsko skupnost, ki izkorišča svoj razvojni potencial. Prava varnost ni le v več tankih in raketah, temveč v močnih, samozadostnih skupnostih, ki so sposobne prenesti vedno nove krize in se razvijati tudi v času teh. Namesto da krepimo vojaške komplekse, gradimo socialne vezi in pametno gospodarstvo – to je temelj miru, ki je nekoč združil Evropo in mora ostati njen vodilni ideal.”