Bruselj, 16. julija 2025 – Predsednica von der Leyen je danes predstavila predlog Evropske komisije za večletni finančni okvir (ang. MFF) za obdobje 2028-2034 in s tem začrtala delo za prihodnja pogajanja. Predlog je globoko zaskrbljujoč in odpira številna vprašanja glede kohezijske politike, neposrednega dostopa regij in mest do sredstev ter dolgoročnih ciljev Unije. Kohezijska politika mora odgovarjati na nove izzive, s katerimi se soočajo naša družba in regije, pri tem pa ohraniti svoj temeljni namen: spodbujanje zaposlovanja, javnih storitev in konkurenčnosti. Vključiti mora nove kriterije – revščino in socialno izključenost, sektorsko strukturo regionalnega gospodarstva, zdravje in dostop do cenovno dostopnih ter dostojnih bivališč.

Dr. Vladimir Prebilič, evropski poslanec in koordinator skupine Zelenih / ESS v odboru za regionalni razvoj (REGI): 

“Zeleni smo bili jasni in glasni: Evropa potrebuje močno, zanesljivo in predvidljivo kohezijsko politiko, saj brez nje ni pravičnega prehoda, prave konvergence in združene Evrope. Ne gre le za denar – gre za gotovost in avtonomijo regij ter ljudi po vsej Evropi. Prav tako moramo jasno povedati, da se skupni znesek za kohezijsko financiranje ne sme zmanjšati niti preusmeriti na druga področja, vključno z obrambo. Naša prednostna naloga je, da imajo regije in mesta neposreden dostop do sredstev EU brez nadziranja s strani nacionalnih vlad. Zdaj je čas, da oblikujemo politiko, ki deluje za ljudi na terenu – ne le za birokrate v prestolnicah.

Kohezijska politika se mora razvijati, da, vendar ne na račun svoje biti. Prilagoditi se mora novim izzivom, kot so revščina, stanovanjska problematika in zdravje, vendar mora hkrati ohraniti svojo prvotno identiteto: zmanjševanje neenakosti, krepitev lokalnih gospodarstev in opolnomočenje skupnosti. Če kohezijo spremenimo v orodje za makroekonomski nadzor od zgoraj navzdol, izgubimo bistvo tega, zaradi česar je delovala. Zato popravimo tisto, kar je pokvarjeno, ne da bi pokvarili tisto, kar deluje.”

Čez slabih deset let bodo lahko Evropejci pogledali nazaj na dobre odločitve, ki so omogočile dotok sredstev v najbolj ranljive regije in območja, kar je bistveno prispevalo k zmanjševanju revščine in neenakosti, izboljšanju življenj ljudi ter izboljšanju podnebnih razmer – ali pa bodo opazovali nadaljnje poslabšanje stanja. Trdno verjamem, da je moč Evrope v njenih regijah. Kohezijska politika jih mora krepiti – ne obiti.

Kohezijska politika deluje

Iz izkušenj lahko rečem, da kohezijska politika deluje. V Sloveniji so bila kohezijska sredstva naravnost prelomna. Omogočila so nam gradnjo sodobne infrastrukture, vlaganja v inovacije, podporo podeželskim skupnostim in zmanjševanje razlik med urbanimi in manj razvitimi regijami. Ta sredstva niso nekaj abstraktnega – so oprijemljiv dokaz evropske solidarnosti in skupnih prizadevanj.

Seveda moramo posodobiti finančne instrumente in zagotoviti strateško usklajenost med politikami. Vendar kohezija ni sekundarni cilj. Je temelj Evropske unije — njena oslabitev, tudi nenamerna, bi bila resna napaka.

Zelo me skrbi smer, ki jo je ubrala Komisija – zlasti zaradi usmeritve k modelu, ki kohezijska sredstva veže na nejasne cilje uspešnosti in reforme. Novi pristop »denar za reforme« sproža resna vprašanja, zlasti ker še vedno ne vemo, kakšne reforme bodo potrebne. Če bo financiranje vezano na spremembe na nacionalni ravni, kot so fiskalna politika ali trg dela, tvegamo, da bo kohezijska politika postala orodje za ekonomski nadzor, ne pa vzvod za regionalni razvoj. To bi bilo v popolnem nasprotju z njenim namenom.

Očitna je tudi težnja po centralizaciji odločanja, kar bi lahko izrinilo regije iz procesa oblikovanja načina porabe sredstev. Lokalne skupnosti morajo ostati del odločevalskih procesov.  Tiha odprava ciljno usmerjenih orodij, kot je Sklad za pravičen prehod, je še en korak nazaj. Obljube o partnerstvu ne pomenijo veliko, če ni mehanizmov, ki bi zagotovili njihovo izpolnjevanje.

Kohezija ni “miloščina” — je naložba v enotnost, odpornost in skupno blaginjo. Ne smemo dovoliti, da bi kratkoročna učinkovitost ogrozila dolgoročno solidarnost.